prvi del dooolge zgodbe

No, koncno sem tok v civilizaciji in pr volji da kaj napisem :)

El Nido podnevi in ko je lepo vreme

da boste lahko spet brali moje neumnosti :) Torej po zadnji zgodbi sem se podala iz Balera po grozljivi cesti proti Tarlacu (spet). Prespala v mojem najljubsem hotelu z bazenom in celo plavala (in so me vsi cudno gledali). Danes vem, da Tarlaca ne maram, zakaj ne, izveste kasneje. Po civiliziranju same sebe sem se zjutraj ob 7.15 odpravila na zajtrk, ki je bil v McDonaldsu (zalostno, vem - ampak je bila edina zadeva, ki je bila dosti blizu in odprta).

Tam stojim v vrsti, da narocim filipino breakfast, nakar k meni pristopi starejsa gospa in zelo prijazno vprasa: Are u american? Pogledam jo; recem no and have a nice day! in odstorkljam s pladnjem k mizici stran od kricecih otrok in dalec stran od Mormonov (moronov:). Jem in berem, ko naenkrat zacutim, da nekdo stoji pred mano - ista gospa in rece: look darling, I have a gift for you - in mi da knjigco na kateri pise: how to save yourself. Ker sem (na zalost) lepo vzgojena in ker bi se me oma sramovala ce bi teti vrgla knjigo v glavo, ampak sem se samo nasmehnila, nic rekla ter pocakala, da je teta odsla. I don't need to be saved (se posebi ne ce mi to recejo misionarji!)

hiske ob poti

No, popakirala stvari in odsla v Clark na studijski izlet z naslovom: zakaj debeli in grdi americani hodijo v Clark? Torej Clark je letalska baza ameriske vojske in kolkr vsi vemo, kjer so vojaki so prodajalke ljubezni in droge in kriminal in tako naprej. Clark je grozljiv. In ko prides z busa te napadejo tricikl vozniki in hocejo met dolarje in tko sem ubrala novo strategijo: sprasujem v spanscini in se delam, da ne razumem anglesko. Se vedno te poskusajo ogulit za denar, samo haha - kr naenkrat so oni tisti, ki ugotavljajo da ne razumejo in da joj, a js govorim anglesko? NE, no entiendo :).

po enem dnevu clarka ga imam cez glavo dovolj in dost vseh breobraznih voznikov, ki racunajo ene 400% vec kokr je normalna cena voznje in pol js izpadem nesramen turist k mu zabrusim: ja, senor, ampak midva oba veva, da je cena 20 pesotov, ane?

malce plaze

No, zgodba se nadaljuje v manili, kjer sem se srecala z ann in mio, ki sem ju spoznala v San Juanu in se z ostalimi srferji, ki imajo smesno evropska imena (anton, alfred:), no, ko so me pobrali na bus postaji in smo se vozili v taksiju se kr naenkrat ustavimo, taksi ne vzge: zmanjkalo je bencina. In to sred manile, sred guzve :) sej, clovek se zacne samo se smejat :). No, gremo najprej v ABS/CBN, ki je najvecja tv postaja v manili, kjer vsi delajo. :) najprej moram seveda spoznat pol hise, preden se koncno odpravimo domov. popoldan prezivimo v nakupnih centrih, ker v manili je zrak tako svinjski, da ljudje skoraj niso nc zuni, so pa vsi v shopping centrih (kjer je dejansko celo manj kot 29 stopinj) saj so edini prostori, kjer se lahko normalno druzis brez da se zastrupljas. Sli smo gledat The Wild risanko (kr kul). seveda morem spoznat se vse prijatelje, ki jih mia, ann in alfred poznajo :)

mogocne skale

tko, zgodbo bom nadaljevala v manili, ko pridem nazaj, ker mislim, da bo spet zmanjkalo elektrike!!:) zelo tipicno - aja, pa govorili bomo o tem, kako srecas slovenca :).

nas bus

nevihta v daljavi

pogled iz piknik placa

pokrajina ob poti

skale, razmetane po morju

turisti, ki grejo na island hoppind

uau! v daljavi