Varanasi,
Uttar Pradesh,
India
Thursday, October 30, 2008
Varanasi = Benares = sveto hindu mesto, za naju pa prva preizkusnja v Indiji. Raje ne govorima vsega, s cimer so naju strasili drugi popotniki, ki sva jih spotoma srecala (na Kitajskem, se v Nepalu ali pa ze kar v Indiji). Da Indijo ljubis ali sovrazis nama je bilo za tako doma jasno. Sicer to pravijo za marsikatero lokacijo na svetu. Zelela sva, da jo vzljubima in ljubima. O svinjariji ni smiselno izgubljati besed, pa revscina, prevare turistov s ponudbo, ki je ni, vsiljivost itd. Najine top tri so (ne nujno v tem vrstnem redu): v starem Varanasiju te prevaranti zvabijo, da jim sledis do npr. boljsega razgleda, v koncni fazi pristanes pri gobavcih in temu istemu prevarantu placas, da te odpelje stran (tam seveda ne zelis ostati, sam pa ne najdes poti); v hotelski restavraciji te blago zastrupijo (vztrajna driska), da te potem odpeljejo k privat zdravniku, ki je seveda njihov naj prijatelj (ta zasluzi od tvoje zavarovalnice, zraven se predpise stevilna zdravila za okrevanje - mastne pare). Podobno je s flasirano vodo, ki jo z injekcijo okuzajo z bakterijo; domacin, ulicni cistilec cevljev, te opozori, da imas na cevlju "drek" in ponudi, da ti ga ocisti (seveda ga je prej tja sam "namestil"). Nekateri dogodki zvenijo skoraj nemogoce, a so se res dogajali. Najbolj neverjetnega - hotelsko zastrupljanje, sva slisala iz prve roke, izkusnje dveh Anglezev, ki danes se bolj ljubita Indijo! Nama se ni nic od tega dogajalo, predhodnje predstave o divji Indiji pa je zelo razburkalo. Izkazalo se je, da so Indijci zelo prijetni in prijazni, marsikdo seveda poskusa "napizdit" turiste, a vse je seveda odvisno od tega, koliko se jim pustis. Midva sva z Arabci (Egipt) marsikaj dozivela, tako da naju Indija v tem smislu ni presenetila z nicemer novim. Bolj zanimiva tipicna prigoda je bila, ko so se vozniki riks stepli za naju (do krvi in manjkajocih zob). Najbolj okrvavljen je dobil posel. Si je zasluzil.
Varanasi. Ghati, obrecne stopnice, kjer se odvija bistvo mesta. Vsakodnevno zivljenje in smrt. Na teh stopnicah ob Gangesu se domacini umivajo, molijo, perejo perilo, umivajo bivole... hkrati pa sezigajo pokojne svojce. Za nas je precej nenavadno, da se vsedes na klop pred "grmado" na kateri bodo kremirali pokojnika, in kot v kinu opazujes kako truplo obredno namocijo v sveto reko in ga polozijo na lesen kres. Kot v kinu. Ne upas govorit, si spostljivo tiho, hkrati pa samo cakas, da ti prinesejo kokice in kokakolo...
Najbolj sva uzivala na colnu po Gangesu. Ob zori, pa ob mraku, pa cez dan, vedno drugacno dogajanje in nove barve. Pa na sprehodih po ozkih gulijih (ulicah), kjer mesto kipi od zivljenja, ulice so zabasane s trgovinami, prodajalci svile, glasbil, sadja, instruktorji joge, turisticnimi vodici, vozniki riks...Vsi ti nekaj ponujajo, 'vabijo' tvoj denar. Dvakrat reces: Ne, hvala, in to, vsaj pri nama, zaleze. Naju pustijo pri miru. Mnogi prodajlci pa premorejo zelo dober smisel za humor. V eni taki situaciji naju je 10 letna deklica vprasala "Where are you from? Which country?" (standard vseh prodajalcev po svetu), in sva navelicana ponavljanja rekla "Far away". Smrklja je ujela salo, se dvakrat ponovila " far away" in se krohotala do bolecin. In s tem zelo pritegnila najino pozornost. Sva kupila njene kartice, ki jih v osnovi nisva zelela ali rabila, pa enodnevni narisan tatoo. Zabava za obe strani.
