Katmandu
Trip Start
Jul 16, 2008
1
17
31
Trip End
Jun 30, 2009
Po 2.5 mesecih vlakov in avtobusov ter jezdenja razlicnih zivali najin drugi let (po Moskvi) in prvi vecji trenutek "slabosti" v okoljevarstvenem smislu. Fizicno slabost na letalu sem jaz skoraj bolj obcutil kot Tina, ki je dejansko bruhala, saj mi je ze zmanjkovalo bruh vreck. Dve napolnjeni sem ob izhodu iz letala z najvecjo eleganco in nasmeskom izrocil stvardesam.
Tinina slabotnost in prehlad sta bivanje v prestolnici nepricakovano podaljsala, ampak to je bilo kompenzirano z vecerjami ob svecah, romanticno osvetljeni sobi, ob zvoku generatorjev (vsakodnevni elektricni varcevalni? mrki). Ni cudno, da ob tem zagori kaksna hisa, ki jo pomagajo gasit turisti, kot se je zgodilo pri sosedih (hvala Bogu, vsem hindujskim in budisticnim bozanstvom, da ni bilo poskodovanih).
Katmandu naju je kljub Aljinim in Oskarjevim zgodbam presenetil s svojo zivahnostjo, natrpanostjo in zasicenostjo s templji, posledicno pa z zasmetenostjo in najbolj onesnazenim zrakom, kar sva jih kadarkoli dozivela (kitajski mestni zrak je super!). Tina si je zaradi prehlada in ze razbolelih pljuc morala kupiti obrazno masko. Edina konkurenca Katmanduju zaenkrat je Kairo. Kaj tukaj naredijo monsunske padavine, si raje ne predstavljama. Verjetno odprto greznico.
Turisticni geto v Katmanduju, Thamel, ponuja pravo zavetisce s svojimi "zahodnjaskimi" meniji - zrezki, mehiske, italijanske, francoske jedi, pivo, vino, tortice, ziva muzika z odlicnimi priredbami najslavnejsih zakajenih glasbenikov 60' in 70' let (ja, tocno za to smo tu!). Nasploh je tu maksimalna koncentracija raznovrstne ponudbe in storitev: menjalnice, internet kafeji s telefoni in kopirnicami, outdoor trgovine, turisticne agencije, rocni izdelki in restavracije na terasah (zajtrki z razgledom so zakon). Ob obilici beljakovin in hidratov sva se uspela celo malo zredit, a po nekaj dneh sva imela vse te umetne neazijske ponudbe polno kapo. Tina se je vmes cisto navdusila nad lokalnimi specialitetami: lassi (jogurtov sadni napitek), jaz pa nad chowmeinom (peceni rezanci) in dal batom (lecina juha, riz, papad kruh/cips in curry). Zelo vegetarijansko, precej energetsko in poceni (polovico racuna v hotelu so zavzemali popiti lassiji).
Primer boljse restavracije v Thamelu: hrana odlicna, kelnarji pa bi se se lahko ucili - najin je med pavzo stal 2m stran od najine mize naslonjen na steno, si s prstom ocistil nos, z drugo roko povrtal v uho, nato se po mosko popraskal po mednozju in nama ze kmalu stregel. Si je umil roke? Prevec retoricno. Pribor je brezhibno obrisal v zaveso pri kuhinji, za malo koncne higienske ironije pa se o zelenjavi: to za zdravje in varnost gostov operejo v jodizirani vodi... Zelo sva se zabavala in se vedno sva zdrava.
Po enem tednu Katmanduja sva se odlocila pobegniti v Chitwan med slone na dzungelsko rivo. Da si opomoreva od kitajskega prehlada in zmoreva Himalajo.
Tinina slabotnost in prehlad sta bivanje v prestolnici nepricakovano podaljsala, ampak to je bilo kompenzirano z vecerjami ob svecah, romanticno osvetljeni sobi, ob zvoku generatorjev (vsakodnevni elektricni varcevalni? mrki). Ni cudno, da ob tem zagori kaksna hisa, ki jo pomagajo gasit turisti, kot se je zgodilo pri sosedih (hvala Bogu, vsem hindujskim in budisticnim bozanstvom, da ni bilo poskodovanih).
Katmandu naju je kljub Aljinim in Oskarjevim zgodbam presenetil s svojo zivahnostjo, natrpanostjo in zasicenostjo s templji, posledicno pa z zasmetenostjo in najbolj onesnazenim zrakom, kar sva jih kadarkoli dozivela (kitajski mestni zrak je super!). Tina si je zaradi prehlada in ze razbolelih pljuc morala kupiti obrazno masko. Edina konkurenca Katmanduju zaenkrat je Kairo. Kaj tukaj naredijo monsunske padavine, si raje ne predstavljama. Verjetno odprto greznico.
Turisticni geto v Katmanduju, Thamel, ponuja pravo zavetisce s svojimi "zahodnjaskimi" meniji - zrezki, mehiske, italijanske, francoske jedi, pivo, vino, tortice, ziva muzika z odlicnimi priredbami najslavnejsih zakajenih glasbenikov 60' in 70' let (ja, tocno za to smo tu!). Nasploh je tu maksimalna koncentracija raznovrstne ponudbe in storitev: menjalnice, internet kafeji s telefoni in kopirnicami, outdoor trgovine, turisticne agencije, rocni izdelki in restavracije na terasah (zajtrki z razgledom so zakon). Ob obilici beljakovin in hidratov sva se uspela celo malo zredit, a po nekaj dneh sva imela vse te umetne neazijske ponudbe polno kapo. Tina se je vmes cisto navdusila nad lokalnimi specialitetami: lassi (jogurtov sadni napitek), jaz pa nad chowmeinom (peceni rezanci) in dal batom (lecina juha, riz, papad kruh/cips in curry). Zelo vegetarijansko, precej energetsko in poceni (polovico racuna v hotelu so zavzemali popiti lassiji).
Primer boljse restavracije v Thamelu: hrana odlicna, kelnarji pa bi se se lahko ucili - najin je med pavzo stal 2m stran od najine mize naslonjen na steno, si s prstom ocistil nos, z drugo roko povrtal v uho, nato se po mosko popraskal po mednozju in nama ze kmalu stregel. Si je umil roke? Prevec retoricno. Pribor je brezhibno obrisal v zaveso pri kuhinji, za malo koncne higienske ironije pa se o zelenjavi: to za zdravje in varnost gostov operejo v jodizirani vodi... Zelo sva se zabavala in se vedno sva zdrava.
Po enem tednu Katmanduja sva se odlocila pobegniti v Chitwan med slone na dzungelsko rivo. Da si opomoreva od kitajskega prehlada in zmoreva Himalajo.
