La Paz - ena sama velika trznica
Trip Start
Jul 06, 2005
1
13
18
Trip End
Sep 10, 2005
La Paz,
Bolivia
Sunday, August 21, 2005
Naj nadaljujem, kjer smo ostali. Naslednji dan po prihodu v La Paz sta se Mojca in Tomaz odpravila raziskovat to dvomilijonsko mesto, midva s Tomotom pa sva se podala na najnevarnejso cesto na svetu. S kombijem so nas peljali na visino 4600 metrov, nam dali kolesa ter ostalo opremo, potem pa smo se spustili v Coroico, mesto na cc.1600 metrih. Kolesa niso bila ravno v najboljsi formi, tako da sem sama ze po slabi uri zlomila menjalnik. Vendar sem dobila novo kolo, tako da sem lahko nadaljevala pot po razrukani cesti - cesti smrti. Cesta ima svoje ime opraviceno, saj nemalo vozil res zdrkne v prepad. Vzrok je ozka cesta, vsekana v hrib, se bolj pa pijani vozniki. Svetovna banka jo je imenovala "Worlds most dangerous road", ker so njene statistike pokazale, da na tej cesti umre najvec ljudi, menda na vsakih 14 dni pade v prepad eno vozilo. Ob cesti je torej mogoce videti veliko krizev, ki opozarjajo na nevarne odseke, ki so terjali ze vec zrtev. Sicer pa je pogled na pokrajino res cudovit, vse dokler se mimo ne pripelje kak tovornjak ali avtobus in te zaprasi do konca. Mislim, da si bomo to cesto vsi zapomnili kot eno zelo prasno dozivetje. Na sreco smo se na koncu poti lahko okopali, namocili v bazenu ter oblekli svezo majico, ki nam jo je podarila agencija.
Naslednji dan smo se odpravili na ogled ostankov kulture Tiwanaku. Ti so bili predinkovsko ljudstvo, ki so bili zelo napredni v astronomiji, matematiki in inzenirstvu - ze takrat so poznali hidravliko, kanalizacijo... Kasnejsa ljudstva (Aymara, Inki) so uporabljala njihova znanja. Ogledali smo si muzej ter arheoloska najdbisca, vendar je na zalost premalo denarja, da bi lahko obnovili objekte.
V okolici La Paza je tudi cudovita lunina pokrajina, polna pescenih stozcev in drugih oblik. Je kot miniaturna Kapadokija v Turciji. Vse te kreature so nastale s pomocjo vodne in vetrne erozije. Na obrobju te pokrajine je tudi zivalski vrt, ki premore bolj malo zivali. Videli smo kondorje, jaguarje, pume, rumenega pitona, boo, opice, tukana,... no, to je pa tudi skoraj vse. Se nekaj domacih zivali in medvedi, vecina prostorov in kletk pa je bilo tako ali tako praznih.
V cetrtek naj bi se odpravili na treking, prav tako od Cumbreja, kjer se je zacel spust z gorskimi kolesi, do Coroica, kjer se je spust koncal, vendar po gorskih stezah. Na zalost sem staknila malo hujso drisko, za katero ne vem ali sem jo staknila tu ali v Rurrenabaque-ju, kjer sta imela Tomaz in Avstralka hude probleme, pri meni pa je lahko do tega prislo malo kasneje. Iz tega razloga sem se odlocila, da ne grem na treking, ker sem izgubila precej tekocine, imela pa sem tudi vrocino. Mojca in Tomaz sta se odlocila, da se podata na pot sama z vodicem in se tudi onadva popeljeta po cesti smrti navzgor, po varni levi strani, ponekod 3,5 metra siroke ceste. Ta treking je sicer podben tistemu iz Sorate v Rurrenabaque, saj se iz visokogorja prav tako spustis v Yungas, le, da ga tokrat opravljata na svojih nogah. Vec o tem pa bosta napisala onadva, ko se vrneta nazaj.
La Paz, ki je ze tako ali tako ena velika trznica, je danes (sobota) se zivahnejsa in barvitejsa trznica, s se vecjo ponudbo. Tako da sva danes prezivela dan na trznici, jutri pa se odpravljava v Copacabano, na obali najvisjega plovnega jezera - Titicace. Tam bova pocakala na Mojco in Tomaza, vmes pa se bova odpravila na Isla del Sol. Ce bom popolnoma izgubila vrocino, bova otok "precesala" kar pes.
Lepi pozdravi iz Juzne Amerike.
Mojca&Tomaz in Tomo&Irena
