Cez Cile v Bolivijo
Trip Start
Jul 06, 2005
1
7
18
Trip End
Sep 10, 2005
Oruro,
Bolivia
Friday, July 22, 2005
Predvcerajsnjim smo torej zapustili Arequipo in jo z avtobusom mahnili proti Cilu. Na poti nas je ves cas spremljala sama puscava, povsem nenaseljena obmocja. Le na vsake toliko se je odprl pogled na oaze oz. mesta, ki so zrasla ob reki in kjer je vse zeleno. Kar lep pogled na tak kontrast. Sicer pa je voznja minila dokaj hitro, glede na to, da je bil bus "ljudski" se niti nismo prevec ustavljali. Na meji s Cilem so nama s Tomotom zaplenili sadje, medtem ko sta ga Mojca in Tomaz brez tezav pretovorila v Cile. Same formalnosti na meji so bile dokaj zamudne v primerjavi z preckanjem nase meje. Zgleda nismo vec navajeni na dolge vrste in kompliciranje.
Le 10 kilometrov od meje smo se nastanili v cilenskem mestu Arica, kjer smo obcutili veliko razliko med Perujem in Bolivijo. V Arici je bilo vse urejeno, ljudje so bili urejeni, zrihtani, promet je tekel tekoce, brez hupanja in agresivne voznje. Razlika je bila torej obcutna. Za informacijo je tudi standard v Cilu veliko boljsi od perujskega, saj je povprecna placa v Cilu 500 dolarjev (100.000 SIT), medtem ko povprecni Peruanec zasluzi 120 dolarjev (24 tisocakov). Sicer pa Perujci se danes smatrajo ta del Cila za svojega, kajti pred vojno v 19. stoletju je bil ta del res perujski, potem pa so ga Cilenci med vojno osvojili. Zaradi tega se se danes ne gledajo prevec lepo.
V Arici smo torej prespali eno noc ter zjutraj sedli na avtobus za Oruro, rudarsko mesto v Boliviji. Med voznjo smo opazovali crede vikunj, alpak in lam. Na poti smo se ustavili ob neki hisi in takoj so prilaufali psi, ovce ter lama in alpaka. Zadnji dve sta bili tako radovedni, da sta se zeleli spravit kar na avtobus:) Na njun racun smo se torej rezali se kakih dvajset minut. Lep je bil tudi pogled na vulkane ter zamrznjena jezera. V desetih urah smo se torej dvignili iz obalnega mesta na kar 3700 metrov, na kakrsni visini lezi Oruro. Tu je vse precej ceneje, ljudje gledajo skozi nas (ne vsi, ampak v vecini). Obcutno se torej vidi revscina v tem vecinsko indijanskem mestu. Obcutili pa smo tudi pospeseno bitje srca zaradi visine, sama pa sem imela vceraj zvecer ze drugo rundo bruhanja. Morda je tudi temu vzrok le visina.
Danes zvecer imamo avtobus za Salar de Uyuni, kjer bomo sli na stiridnevno furo s stirikolesniki. Upam, da nas ne bo zeblo prevec, ker naj bi bile stopinje v tej pokrajini okoli -25.
Vec o tem, ko se vrnemo.
Za konec pa se cestitamo Blazi in Mihu za uspeh na drzavnem prvenstvu v gorskem kolesarstvu.
Lepi pozdravcki iz Bolivije,
Mojca&Tomaz in Tomo&Irena
